Danes, v soboto, sva šla z Blažem malo pogledat za kakšno plezarijo. Izbirala sva med Teranovo in Kramarjevo. Potem sem jaz rekel, da bi šla v Storžič, ker me je zanimalo kako je tam. Odpravila se do Doma pod Storžičem, kjer še ni ne duha ne sluha o snegu. Začneva hodit, na melišču je nekaj snega in marsikateri stop se celo ne predre. Štartava v smer najprej brez vsega, potem se navežava in ko končno prideva na sneg se še opremiva z zimsko  bojno opremo.

Potem pa se začnejo dokaj “luštne” razmere. Sneg je večinoma lepo predelan. Na vsake toliko časa se za varovanje najde kakšen klin in tudi dva svedrovca, pa še kakšnega frenda se da uporabit. Je pa treba tudi dvakrat malo popraskat po skali.

Je bila pa orientacija v smeri nekoliko lažja, ker so pred nami že hodili. Šla sva brez pričakovanj (tudi glede na Župančičevo v Mojstrovki prejšnji vikend, kjer je bil sneg dosti manj predelan) in zato sva bila na koncu oba pozitivno presenečena. Ampak to ne pomeni, da ne sme nič več snega pasti:)

Klemen Iglič