Bila je sreda, 11:00, navaden deloven dan. Vse dokler nisem prejela SMS-a od Maše: “Nabrusi cepine, za vikend gremo v Sappado!” Srce mi je zaigralo in še tri dni sem nestrpno odštevala ure do vikenda. Pa smo šli štirje Potovci (*opomba: člani AO Pot) v en avto in horuk v soboto zjutraj proti Dolomitom.
Po poti smo se spraševali ali gremo na morje ali v led. Zakaj vprašate? Namesto snega nam je na cesto mahalo zelenje, temperature pa so se dvigovale. Ob 10h smo prispeli v Sappado in najprej imeli ogled razmer. Malce razočarano smo ugotovili, da so bili naši izbrani slapovi zelo pomanjkljivo narejeni oz. zasedeni (Futura ni bil narejen, Tre Grazie pa je bil poln plezalcev). Ampak smo pozitivno naravnani odrinili proti znani Sneguljčici. Tam pa ni bilo v slapu le 7 palčkov, ampak dvakrat toliko. Vseeno smo se postavili v vrsto in začeli pikati v soliden oz. kar skoraj vrhunski led, vendar so zaradi gneče ves čas odkruški ledu leteli z vrha. Jaz in Matjaž sva šla prva in se uspešno prebila mimo gostega prometa do vrha. Na tretjem štantu je meni med pogovorom z drugo navezo navzdol zdrsela ena rokavica, ki jo je Matija en štant nižje v kaskaderskem prizoru ujel z eno špico dereze – še enkrat hvala Matija (do vrha me je presenetljivo le enkrat malce zanohtalo). Sledilo je še 5 abzailov, in malo pred temo sva prišla pod slap. Hvalabogu je Matjaž imel lučko, da sva našla pot do avta. Druga naveza-Maša in Matija pa nista imela takšne sreče. Počasna naveza pred njima in gost promet na štantih ju je pripeljal do odločitve, da na polovici slapu obrneta, saj bi ju drugače ujela tema. Sestopila sta do avta, kjer sta ugotovila, da sta brez ključev od avta, zato sta poiskala trgovino, kjer sta kupila stvari za večerjo in zajtrk.
V nedeljo smo se zgodaj zbudili in se odpravili proti slapu Carpe Diem, v upanju, da je lepo narejen in da bomo med prvimi, ki bodo stali pod njim. Žal smo naleteli na veliko razočaranje, saj slapu skoraj ni bilo. Narejen je bil le zgornji del. Maša in Matija sta želela popravili grenak priokus Sneguljčice, zato sva ju z Matjažem zapeljala do izhodišča. Verjetno jima ni bila usojena, saj sta naletela na še večjo gnečo kot dan prej. Splezala sta en raztežaj variante in se nato pametno obrnila, saj v takšnih razmerah plezanje ne ponuja pravega užitka – ves čas moraš paziti, da ti z vrha ne prileti kakšen večji kos ledu. Medtem sva z Matjažem splezala Tre Grazie. Bil je čudovit, z odličnim ledom. Na prvem štantu sta naju klicala kolega iz Sneguljčice, nama opisala tamkajšnje razmere. Obljubila sva jima, da ju takoj po najinem vzponu prideva iskat, da bosta tudi onadva lahko okusila ta užitek. In res, v dveh urah sva bila nazaj pri avtu in piči miško pripeljala Mašo in Matija do Tre Grazie. Vmes sva midva splezala še en raztežaj smeri in se malo sprehodila po kanalu ogledujoč si tamkajšnje slapove. Tik pred temo sta bila Maša in Matija pred avtom, presrečna za ta slap, in vsi veseli in zadovoljni (ter malce premraženi in utrujeni) smo se odpravili proti Sloveniji. Vmes smo imeli obvezen postanek na pici in Aperolu, kjer smo nazdravili na še več takšnih spontanih, plezalskih vikendov.
Nauk vikenda:
- Kdor išče dober slap, ta ga najde!
- Pazi na svoje rokavice ko jih nimaš na rokah!
Julija Bergelj
