Konec marca 2026 se je začela alpinistična šola – 6. generacija Alpinističnega odseka Pot. Mesec kasneje smo se odpravili v Paklenico na naše prve večraztežajne smeri. Za domačo nalogo smo izbrali smeri, ki bi jih radi preplezali, v pričakovanju, da bodo mentorji na koncu določili, katera smer je za nas najbolj primerna.

V četrtek, 30. aprila, ob desetih zjutraj smo v Paklenici v apartmaju odložili prtljago, nato pa so nam mentorji zastavili vprašanje: »Kaj bi radi splezali?« Odločitev o tem, kaj bomo plezali, je tako padla na nas. Po določitvi navez (Matjaž, Gašper in Aljaž, ter Elvis, Urban in Kaja – jaz) sva z Urbanom izbrala prvo smer: Tinino smer (4b+). Tisti dan je zelo močno pihalo in Tinina smer je delovala skrita pred vetrom. Preplezala sva jo po desni varianti brez kakršnih koli težav. Za drugo smer smo izbrali Severni greben (3) in ga zaključili čez Severno rebro (4b+), saj je bil zadnji raztežaj Severnega grebena preraščen z bršljanom. Naveza Matjaž, Gašper in Aljaž je najprej preplezala Severno rebro (4b+) in zaključila z Abseil pisto (4b).

Fantje so bili navdušeni, jaz pa sem se na tej točki močno borila. Takrat še nisem vedela, s čim.

Drugi dan je bila prva naveza Aljaž, Urban in Elvis, druga pa Gašper, Matjaž in jaz. Prva naveza se je podala na pustolovščino. Zelo hitro so preplezali smer Danaja (5b), nato pa nadaljevali v Brid za Veliki čekić (5b+) in ujeli zanimivo navezo. Fantje so v senci in vetru čakali uro in pol, ker (zanimiva) naveza pred njimi ni bila ravno hitra. Ko so jo prehiteli, so smer uspešno preplezali. Zvečer se je govorilo o strašnem, a navdušujočem prečenju, o raztežaju s podprijemom, ki je za visoke ljudi dokaj neprijeten, o občutku, da dejansko osvajaš goro, in o tem, da sta tečajnika našla svoj limit.

Medtem ko je prva naveza čakala na vetru, smo Gašper, Matjaž in jaz prehiteli gnečo na Nosorogu (4b). Plezali smo brez težav in medtem ko sem varovala Matjaža, je Gašper lahko risal. Počasi sem začela dobivati zaupanje v to, kar počnem.

Iz Nosoroga smo sestopili pred zadnjim raztežajem z abseilom. Z Gašperjem sva med pitjem kavice premišljevala in se pogovarjala, kaj bi rada splezala naprej. Nikamor se nama ni mudilo. Na koncu sva se strinjala, da bi bilo zanimivo poskusiti, kaj pomeni splezati 300 metrov višinske razlike – do tedaj je bila najdaljša smer, ki sva jo preplezala, dolga 170 metrov. Določila sva smer Kanjonski (3). Ura je bila ena in dvajset minut, ko je Matjaž rekel, da smo stopili v steno. Smer je znana po tem, da je orientacijsko zahtevna. Tu in tam smo preplezali tudi kakšen težji raztežaj, saj sva bila z Gašperjem prepuščena Matjaževim odločitvam glede smeri.

Po dveh urah plezanja – oziroma je bilo v najinem primeru več čakanja kot plezanja – smo bili na eni tretjini poti. Pogledala sem Gašperja: »Imaš čelko?« Gašper se je zasmejal: »Saj ni šanse, da bomo tako dolgo, a ne?« Svetilke ni imel s sabo. Ure so minevale in kar naenkrat smo si s soncem gledali iz oči v oči. Z Gašperjem sva opazovala, kako spretno Matjaž pleza in lovi zadnje sončne žarke. Meni je na pomoč priskočil adrenalin. Brez težav sva preplezala še zadnji raztežaj in na vrhu se je sonce skrilo za obzorje.

Od zgoraj smo videli melišče, po katerem smo sestopali prejšnji dan. Našli smo sidrišče za abseil. Čakali so nas trije raztežaji spusta. Pri tretjem abseilu je zmanjkalo sončne svetlobe. Prižgali smo dve čelki in se po melišču spustili do planinske poti na dnu. Tam sta nas pričakala Ana in Elvis, katerih smo bili zelo veseli. V apartmaju nas je čakala večerja, za katero smo še danes hvaležni (Aljaž MVP – most valuable player).

Tretji dan je bila prva naveza Elvis, Gašper in Urban, druga pa Matjaž, Aljaž in Kaja. Prva naveza je brez težav preplezala Doktorja Frankensteina (5b) in Centralni kamin (5a). Druga naveza pa smo imeli spet zanimive odločitve. Začeli smo s Centralnim kaminom (5a) in ga po desni varianti tudi preplezali. Jaz (Kaja) sem imela kakšno težavo in kakšno modrico več, ker sem se preveč zaplezala v kamin. Zaupanje vase, ki sem ga dobila po preplezanem Nosorogu, sem izgubila po Kanjonskem, zato sem si po preplezanem Centralnem kaminu želela, da bi bila naslednja smer lažja.

Aljaž pa je imel zaradi novih plezalk že utrujena stopala, zato si je želel, da bi naslednji sestop opravili z abseilom. Tako sva se odločila za Flex in Rex (5b), za katerega sem mislila, da je težavnost 5a. V teoriji je šlo vse po planu. V praksi pa je na izhodišču pisalo, da je smer ocenjena s 5c. Jaz sem se že vdala v usodo, pustila Aljažu, da pleza drugi, sama pa šla zadnja. Če bom že preklinjala, bom preklinjala sama. In res sem. Ampak sem se znašla in nekako smo prilezli do vrha. Obema je bil Centralni kamin bolj všeč, saj je bolj razgiban, medtem ko je Flex in Rex bolj podoben dolgi športnoplezalni smeri.

Na vrhu smo se dokončno odločili za abseil. Prvi raztežaj spusta je prvi opravil Matjaž, jaz za njim, Aljaž pa za mano. Že to je trajalo dolgo časa jaz sem se borila z vrvjo v krošnjah, Aljaž se je zaletel v drevo, pri vlečenju vrvi navzdol se je še nekam zataknila. Matjaž jo je varno rešil. Medtem pa smo že imeli gledalce – ostale člane AO Pot –, ki so nas opazovali s parkirišča. Do dna nas je ločil samo še en raztežaj. Matjaž je prepustil odločitev, kdo bo šel prvi, meni ali Aljažu. Odločila sem se, da grem jaz.

Vrv sem imela naloženo na komplete in ker je bil teren zelo razgiban, sem jo sproti odvijala. Zložena je bila tako nerodno, da sem jo morala dvakrat pobrati, preden sem jo lahko spustila. Po dolgih zapletih sem končno stopila na trdna tla, sprostila vrv in zakričala: »Abseil prost!« Za spust smo potrebovali uro in pol. Ko smo prišli na parkirišče, smo se priklonili naši čudoviti publiki. Elvis pa je zaključil našo predstavo s »plot twistom«: »Peš sestop traja deset minut.«

Tabor smo zaključili z večerjo in koncertom. Najboljša stvar, ki sem jo dojela šele kakšne tri dni po taboru: mentorji so nam pustili sprejemati odločitve in dovolili, da se iz njih učimo. Nihče nam ni rekel: »Mogoče je malo pozno za 300-metrsko smer, kjer se težko orientiraš …« ali pa »Abseil je lahko veliko počasnejši od pešpoti …« (mogoče so nam povedali, pa nismo slišali). Skratka – zaradi tega tabora je to zdaj najbrž za vedno zapečateno v mojih možganih. 

Aja in jaz se še kar borim, zdaj vsaj vem, da je to borba s strahom.

Kaja Marion Ribnikar