Bližali so se prvomajski prazniki in z njimi klasično vprašanje: kam pa tokrat na plezalski oddih? 

Zbrale smo se 3 punce: 2 Potovki (članici AO Pot) in 1 Vipavčanka (članica AO Vipava). Vse nas je v preteklosti povezalo plezanje in takšna prijateljstva so enostavno nekaj posebnega. Odločile smo se, da tokrat krenemo brez moške družbe, saj včasih ženske pač to potrebujemo.😊

Kar dolgo smo zbirale našo destinacijo in se zadnji dan dokončno odločile da zavijemo proti že poznani Makarski. Tam sva z Mašo že plezali, in obe naju je gorovje Biokovo očaralo s svojimi raznolikimi stenami, malce divjimi smermi in z neverjetnimi razgledi na širno Dalmacijo s svojim očarljivim kristalnim morjem, ki nas spremljajo skozi celotno plezanje. 

V sredo (29. 4.) pozno zvečer smo prispele do apartmaja v Baški vodi (P.S. odlična lokacija za prenočišče, saj je to manjši in mirnejši kraj, poleg tega so izhodišča za plezanje z avtom res blizu) in se odločile, da si plezalske cilje izberemo zjutraj, ko bosta glava in telo spočita. Zjutraj nas je zbudila budilka ob 7:00, z njo pa tudi močni sunki burje, oblaki na nebu in nizke temperature. Zato smo naš spanec pametno malo podaljšale in se odločile, da gremo ta dan »frikat« v plezališče Brela. Ob 12h smo prispele tja, prav tako pa je prispelo tudi sonce in prijetne temperature. Do večera smo uživale v plezališču in se spoznavale ter spoprijateljile s tamkajšnjo kompaktno, a vendar ostro skalo. 

Zvečer smo ob okusni večerji zbirale primerno smer za drugi dan. Po dolgem zbiranju je padla odločitev za Super Panoramiko v steni Malega Borovaca (200m, 6a). Smer je lepo opremljena na ključnih delih, imamo pa tudi veliko priložnosti za nameščanje premičnih varoval in izkoriščanje skalnih ušes. Maša kot najbolj izkušena se je javila, da naprej spleza 1. raztežaj, kjer nas čisto na začetku pričaka detajl smeri – a se je z malce hecno plato Maša odlično spoprijela. Naprej smo plezale izmenično. Smer orientacijsko ni zahtevna, skica in ocene na internetu pa so po naši presoji kar realne. Vmes sem se jaz 15 minut s trdno vztrajnostjo, ključem za iztikanje zatičev in s kladivom zadržala pri odlično zataknjenem zatiču in ga na koncu le iztaknila ven. Sledil je res dober občutek uspeha, ki je prekril vse novo nastale praske na mojih rokah. ☺ Celo smer smo noro uživale, razgledi pa so bili itak čarobno lepi. Na vrhu je sledil še klasični »photoshooting«, nekaj sladkega in potem je sledil enostaven sestop. Ker je bil ravno 1. maj smo ga morale začiniti kot pravi Slovenci- s čevapčiči. Potem je sledil ogled sončnega zahoda na plaži, tradicionalna peka palačink (to prepustimo Maši ker je prava mojstrica palačink) in že smo izbirale cilj za naslednji dan. Poleg naše izbrane smeri smo našle ogromno idej za prihodnje izlete, ko bomo plezale še kak plezalski nivo višje in za kar imamo zdaj ogromno motivacijo preplezati čim več poletnih dni. ☺

Tretji dan smo se podale v smer, ki nas je pritegnila zaradi svoje dolžine, alpinistične ocene in pa slastnega, domačega imena: Kremšnita (255m, V-). Nahaja se v steni z imenom Križ, kamor se povzpnemo iz vasi Bast. Ker se smer začne nekoliko višje v steni do nje vodi kar zanimiv dostop po ne ravno udobnem melišču. Vmes nas je presenetila tudi majhna, črna, izjemno hitra kača, ki se je uspešno preplazila med našimi nogami in nas kar pošteno prestrašila. Po začetnem »skk skk« šoku in pestremu dostopu smo prispele pod steno in že videle prvo zanko. Smer sem otvorila jaz in začetek je obetal eno prelepo smer. Nato smo se do vrha izmenjavale v vodstvu, detajl je ponovno prevzela naša Maška in ga brez težav premagala. Do vrha vodi 7 lepih raztežajev, z izjemnimi razgledi na vsakem »štantu«. Za pot navzdol je najbolje izbrati kar spust po vrvi, saj so štanti navrtani in namenjeni tudi abzajlanju. Da smo prišle do vstopa v smer smo se štirikrat spustile po vrvi in vmes en položnješi del (ocena II) prehodile. Štrik se na srečo ni nikoli kritično zataknil, tako da smo bile ekspresno hitro pod steno. No, čisto na koncu je Niko pri spustu pozdravila še druga kača tega dneva, ki je mimo nje kar poletela po steni in poskrbela za še eno šok terapijo. Sledil je še ponovno malce neudoben sestop, a smo bile v 30 minutah pri avtu ter se z obveznimi karaokami odpravile proti apartmaju. Na sestopu smo ugotavljale, zakaj je smeri ime Kremšnita. Naša teorija: smer je tako lepa in slastna kot kremšnita, a vendar jo malce drago plačaš- z dostopom in sestopom. 😀 Ponovno je sledila večerja z obvezno sladico – seveda s palačinkami. 

Za zadnji dan smo si zaradi same lokacije izbrale sproščanje ob morju, kjer smo si privoščile tudi prvo kopanje letos, kar je bil popoln zaključek plezalnega izleta. Oddih na plaži je bil odlična priprava na dolgo vožnjo proti domu. Pot domov pa je kljub gneči minila v dobrem vzdušju – krajšale smo si jo s karaokami in načrtovanjem naslednjih plezalskih dogodivščin.

Ta ženski oddih v Biokovem je bil enostavno nepozaben, gorsko-morski, divje-nežen. Tudi s strani našega napredka na alpinistični poti je bil izjemnega pomena: naučil nas je več samostojnosti, zaupanja vase, pomena dobre priprave na turo in pametne izbire smeri. Vsaka je napredovala na svojem področju in vse smo pridobile nove izkušnje, ki so izjemno pomembni koščki mozaika na alpinistični poti. Ponovno smo ozavestile, kako pomembno je poslušati drug drugega, čutiti soplezalca in biti v trdno oporo drug drugemu. Ženska energija v steni je res nekaj navdihujočega, čuječega, srčnega, toplega in hkrati divjega. Prav zato si moramo biti druga drugi v oporo in skupaj osvajati stene, premikati svoje meje in pogumno stopati po Poti, ki nas vedno znova povezuje, krepi in navdihuje. 

Nauki od nas za vas:

1. Pri podajanju v še neznano steno je izjemnega pomena pri iskanju smeri gledanje stene. Najprej si jo ogledamo od daleč (že iz avta, ceste, iz dostopa). Gledamo skico stene, smeri in primerjamo s tem kar vidimo v živo. Če gremo samo slepo proti steni in šele ko smo pri vznožju stene začnemo iskati smer, jo bomo zelo težko našli. 

2. Če vidiš, da te bo čas preganjal v steni, se raje ne podaj in ne pojdi »z glavo skozi zid«. Stena vedno počaka! Kadar se v plezalno smer podamo umirjeni, brez hitenja in pritiska je izkušnja veliko lepša. 

3. Komunikacija v navezi je izjemnega pomena, tako plezalska kot tudi o naših notranjih bojih. Bodimo iskreni drug do drugega, povejmo svoje občutke, strahove, se pogovorimo o tem brez sramu in potem skupaj brez obsojanja in z vsem spoštovanjem drug do drugega najdimo rešitve. 

V ženski navezi je nekaj neustavljivo močnega in lepega — preplet zaupanja, poguma, nežnosti in divje vztrajnosti, ki nas povezuje tako v steni kot zunaj nje. 

Članice naveze: Nika Krašna, Maša Vertot in Julija Bergelj

Julija Bergelj